Oskrba nezavestnega bolnika

Sreda, 3. januar 2007 - 10:16

Nezavest ali le motnja zavesti različnih kvalitet in kvantitet je lahko posledica več bolezenskih stanj, ki oslabijo ali povsem onemogočijo normalno delovanje možganov.

Pojavi se ob:
- zmanjšani koncentraciji sladkorja v krvi, ki jo lahko zasledimo tudi pri sladkornih bolnikih, ki so prejeli prevelik odmerek terapevtskega inzulina ali niso zaužili dovolj hrane, in pri alkoholikih, ki imajo spremenjeno presnovo sladkorjev;
- zmanjšani koncentraciji kisika v krvi;
- poškodbah glave in možganov, ki jih lahko spremlja krvavitev v možgane ali strukture ob njih;
- nevroloških boleznih, na primer možganski kapi;
- zlorabi mamil in zaradi delovanja nekaterih zdravil;
- srčni kapi zaradi zastoja srca, ki preneha preskrbovati življenjsko pomembne organe, med katerimi so tudi možgani;
- zmanjšani preskrbi telesnih organov zaradi izgube tekočin v krvnem obtoku, kar vodi v padec krvnega tlaka in šokovno stanje;
- prekomerno povišani temperaturi in okužbah;
- psihiatričnih motnjah (odtegnitev alkohola, mamil, zdravil);
- motnjah v ravnovesju nekaterih hormonov in elektrolitov v telesu;
- motnjah delovanja ledvic;
- poškodbah z električnim tokom.

1. Oblike motenj zavesti delimo na kvalitativne (ki jih delimo na različne oblike motene zavesti pri sicer zavestnem bolniku) in kvantitativne (ki jih nadalje delimo na različne stopnje globine zavesti).

• Med kvalitativne motnje zavesti štejemo zmedenost, zamračenost in delirij.
• Kvantitativne motnje zavesti se lahko pojavijo v najblažji obliki, kot je le zaspanost (somnolenca), hujša motnja je imenovana sopor ali stupor, ko bolnika iz nezavesti lahko prebudi le močnejši bolečinski dražljaj, najgloblja oblika motnje zavesti pa je koma.

2. Sinkopa ali kolaps je le kratkotrajna in prehodna izguba zavesti, ki se ob ustrezni oskrbi lahko hitro povrne. Srečamo jo ob motenem delovanju dela našega živčnega sistema, ki ga ne moremo nadzorovati z lastno voljo, in ga imenujemo vazovagalna sinkopa; nezavest se pojavi ob različnih čustvenih pretresih, kot je pogled na kri, na iglo, neprijeten vonj ali slab zrak v prostoru. Kratkotrajno sinkopo lahko doživijo tudi bolniki, ki zaradi motnje srčnega ritma, ob kateri jim srce bije prepočasi, potrebujejo vstavitev umetnega srčnega spodbujevalnika.

3. Ukrepe prve pomoči pričnemo takrat, ko smo zavarovali kraj dogodka in poskrbeli za svojo varnost (odklop električnega toka) ter ocenili, zakaj je do dogodka prišlo. Ohranimo prisebnost, preudarnost in mirnost.

• Prva pomoč je pri nezavestnem bolniku, ki diha in ki mu normalno bije srce, vedno enaka: zagotoviti moramo prehodnost dihalnih poti, saj je zaradi ohlapnosti celotnega mišičnega sistema in tudi mišičja žrela prisotna nevarnost, da bo ob sočasnem zdrknjenju jezika navzad pri vznak ležečem prišlo do zapore dihalne poti.

Nezavestnega moramo postaviti v bočni položaj oziroma položaj za nezavestnega. Ta položaj zagotavlja, da se jezik umakne z zadnje stene žrela in ne zapira vhoda v grlo. Osebi, ki je pomodrela, sprostimo dihalne poti z razrahljanjem ovratnika. Preprečiti pa moramo tudi podhladitev, nezavestnega pokrijemo z odejo.

Stabilni bočni položaj za nezavestnega:

1. Nezavestnemu odstranimo morebitna očala.
2. Pokleknemo na desno stran nezavestnega človeka in mu poravnamo obe nogi.
3. Njegovo desno roko odročimo v ramenskem sklepu in upognemo v komolčnem sklepu, tako da roka leži ob njem, z dlanjo obrnjena navzgor.
4. Levo roko mu položimo preko prsnega koša, dlan leve roke položimo na njegovo desno lice.
5. Levo nogo upognemo v kolenu, stopalo je položeno na tla.
6. Hkrati z levo roko primemo levo ramo nezavestnega, z desno nogo pa primemo upognjeno nogo; nezavestnega prevalimo proti sebi in ga tako obrnemo na njegov desni bok.
7. Popravimo položaj njegovih okončin:
• njegova leva roka naj podpira njegovo glavo pod njegovim desnim licem;
• položaj leve noge popravimo tako, da sta kolk in koleno upognjena v pravem kotu, da je omogočena stabilna podpora telesu;
• glavo rahlo upognemo navzad, tako, da je omogočena odprtost dihalnih poti in možnost odtoka morebitnih izbruhkov.

Pokličemo službo nujne medicinske pomoči 112.

Ob čakanju na reševalce moramo ves čas spremljati stanje nezavestnega; preverjamo če diha in če ima pulz ustrezne polnjenosti in frekvence. Ob vsakršni spremembi (prenehanju dihanja ali prenehanju bitja srca) je treba pričeti s postopki kardiopulmonalnega oživljanja.

Posebno pozornost moramo nameniti tistim nezavestnim, pri katerih sumimo na poškodbo hrbtenice (udeležencem v prometnih nezgodah, ponesrečencem pri padcu z višine ipd.). Nikoli ne smemo sami poizkušati izvleči poškodovanca, udeleženega v avtomobilski nesreči, iz avta, če nismo prepričani, da nima poškodovane hrbtenice, prav tako moramo biti previdni pri nameščanju v bočni položaj.

Pri tistih, ki imajo le motnjo zavesti, skušamo ravnati vzročno, če vzrok motene zavesti prepoznamo; sladkornemu bolniku na primer ponudimo sladkor (sladke pijače, čokolado, bonbon, kocko sladkorja, ...).

• Nezavestnih, ki imajo vazovagalno sinkopo, ne smemo dvigovati; zavarujemo jih na mestu dogodka, namestimo jih na hrbet, dvignemo jim spodnje okončine, razrahljamo jim ovratnik in pas ter opazujemo do povratka zavesti. Ko pridejo k zavesti, jim damo piti tekočine in omogočimo dotok svežega zraka. Oskrbimo tudi morebitne poškodbe.
  
  Dokončna oskrba bo sledila po zdravniškem pregledu in ustreznih preiskavah.

POVZETO PO:

Švigelj V. Nezavest. In: Ahčan U. PRVA POMOČ, - PRIROČNIK S PRAKTIČNIMI PRIMERI. 1. izd. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije; 2006. p. 33-47.